O izvoru in razvoju potice ne govorijo le poimenovanja, ampak tudi konkretne navedbe v pisnih virih. Objavljanje pravih receptov za pripravo potic in dosledno navajanje tega naziva se začenja v 19. stoletju, najprej v slovenskih in nemških kuharskih knjigah.
Zibelka potice je v zahodni in severozahodni Sloveniji. Njeno razvojno izhodišče so prastare vrste prazničnega, obrednega kruha (furlanska guban(c)a, tržaški presnec, koroška pogača in šarkelj) z značilnimi ikonografskimi pomeni (simbol neskončnosti, popolnosti, božjega itn.). Te obredne vrste kruha so bile značilne za vse družbene skupine od srednjega veka dalje, zato ne moremo upoštevati hipoteze o razvoju potic iz nekega samostanskega peciva (potissimus, kar je pomenilo nekaj najboljšega, izvrstnega).
Vsaj v 16. stoletju lahko že govorimo o povitici, dvesto let pozneje pa o razlikovanju med kolačem in potico. Slednja je v drugi polovici tega stoletja tudi prvič zapisana pod tem imenom, in sicer jo Primož Trubar navede v Katekizmu iz leta 1575 in nato še v izdaji Novega testamenta iz leta 1577. Za peko sta v vsem tem obdobju znana dva načina, in sicer v pekaču ali brez njega, torej neposredno na ognjišču.
Pekač za peko potice ali potičnik, s sredinskim prirezanim stožcem, sodi v zgodnje 19. stoletje in je posledica vplivov pekačev za šarklje iz nemških dežel. Poleg okroglih pekačev se uporabljajo tudi štirioglati, kar pa terminologijo potice le še razširi (štrukelj, konci idr.)
Povzeto po: Janez Bogataj, knjiga Potice iz Slovenije, Ljubljana 2013
